Lov ni le iskanje plena, ampak posebna povezava z naravo
Spomnim se, ko sem prvič šla z očetom na lov. Bila sem še otrok in bolj kot sama aktivnost me je navduševalo dejstvo, da grem z njim v gozd ob zori. Meglica se je dvigovala nad travniki, ptiči so prepevali, zrak je bil hladen in svež. Takrat sem prvič začutila, da lov ni le iskanje plena, ampak posebna povezava z naravo.
Oče mi je razlagal, kako pomembno je opazovanje. Nič se ne zgodi na hitro. Treba je sedeti, poslušati, biti potrpežljiv. Naučil me je razlikovati sledi srn, divjih prašičev in zajcev. Šele mnogo kasneje sem razumela, da me ni učil le o živalih, ampak tudi o življenju. Lov je namreč vaja v potrpežljivosti in spoštovanju ritma narave.
Ko sem odrasla, sem začela hoditi na lovske pohode z znanci. Priznam, da mi orožje nikoli ni bilo v ospredju. Bolj sem uživala v druženju, v zgodbah, ki so jih lovci pripovedovali ob ognju, in v tišini gozda, kjer se sliši vsak šum. Tam sem spoznala, da lov pomeni tudi tradicijo in skupnost.
Spominjam se ene posebne izkušnje, ko smo v snegu čakali na robu gozda. Mrzlo je bilo, a občutek pričakovanja je ogrel vse. Ko se je prikazala srna, je bil trenutek tih in spoštljiv. Nihče se ni zaletel, nihče ni govoril. Takrat sem razumela, da je lov veliko več kot ulov. Je trenutek, ko si z naravo ena in jo doživljaš v njeni polnosti.
Seveda ima lov tudi svojo odgovornost. Danes razumem, da je pomemben za uravnavanje števila divjadi in varovanje ekosistema. Ni namenjen brezglavemu ubijanju, ampak urejanju ravnotežja. Ko sem se o tem pogovarjala z lovci, so mi razložili, kako veliko skrbi vložijo v opazovanje, hranjenje živali in skrb za gozd.
Zame je lov postal nekaj, kar me vedno spomni na očeta in na tiste zgodnje jutranje sprehode. Čeprav sama nisem klasičen lovec, sem hvaležna, da sem ga lahko doživela od blizu. Naučil me je spoštovanja do narave, potrpežljivosti in pomena tradicije.